Recenzije

KAM4FEST

Patetico
Nedelja, 12. avgust

Letošnji Kamfest je otvorila štajerska skupina Patetico, ki s svojo glasbo neguje in ljubkuje izraz pristne patetike, vznesenost in svoj entuziazem pa ponesejo tudi med publiko. Številni obiskovalci, nekateri na malograjskem griču zgolj po naključju, drugi pa z namenom zopet slišati očarljiv preplet zvokov in čustvenih besedil, so bili nad glasbo, mešanico bluesa, jazza in swinga, ki jo Patetico izvaja, navdušeni.

Glasba skupine Patetico je prežeta s strastjo in čustvi; v hladnem nedeljskem večeru smo svoje občutke peljali na sprehod vse od prefinjene bluesovske otožnosti in hrepenenja pa tja do živahne razigranosti in veselja do življenja, ki je v glasbi Patetica prevladujoče. Sipmatična pevka Nika Perunović s svojim čarobnim in nekoliko žalobnim glasom na svojevrsten način interpretira besedila o obstoju, ljubezni, prijateljstvu, bližini, pa tudi smrti in žalosti, ki na življenje in prihodnost vselej gledajo z optimizmom in zanosom – saj imamo ljudje vendarleradi srečne konce.

Koncertni repertoar, v katerega se vključujejo tudi nove pesmi, so pričeli z znanim Moj navihan' Valentin, ki je bil prijeten uvod v paleto nadaljnih razpoloženj, od melanholije, zasanjanosti do veselja in zanosa. S harmoniko, ki so jo namesto klavirja dodali v običajno postavo, smo zajadrali celo proti ciganskemu melosu. Raznolik glasbeni izraz, ki vedno najde prostor za interpretacijo velikih imen glasbenega sveta, je poln domišljije in virtuoznosti, a ostaja zvest žlahtni patetiki. »Ultimativne himna patetičnega zanosa« seveda ni manjkala, ko pa so zadnji akordi nežno izzveneli v noč, smo po bučnem aplavzu dobili še repete.

Nagajivo in duhovito, prisrčno, nabito s čustvi, pozitivno in polno optimizma, z vsem tem bi lahko označili vzdušje na nedeljskem koncertu. Zvestih poslušalcev Patetico seveda niso razočarali, še več, misilm, da si so pridobili marsikaterega novega oboževalca.


Domingo Siete
Četrtek, 16. avgust

Kot se za dolgo, vroče poletje spodobi, smo na Kamfestu slišali tudi vročo in zelo energično latinskoameriško glasbo, ki je marsikoga premamila v živahno poplesavanje in ali pa vsaj lahno miganje z boki. Domingo Siete, zasedba iz vzhodnega Los Angelesa, se je to poletje mudila v Evropi in se tudi Slovencem predstavila s svojim dojemanjem glasbe – mamljivo mešanico kubanskega sona, kolumbijske cumbie, strastnega bolera in ritmične salse v kombinaciji z rock'n'rollom.

Zvok Domingo Siete je poln in dovršen; je dinamična zmes španskih kitar, afriških tolkal, latinskoameriške glasbene tradicije in ameriške urbane glasbe – jazza, rocka in R'nBja, dopolnjena s prepričljivo improvizacijo. Njihov glasbeni izraz združuje ljudsko – tradicionalno in sodobno, združuje različna ljudstva in njihove kulture v eksotično in opojno godbo, ki izraža veselje do življenja in veliko pozitive.

Španska besedila so strastna in vroča, lahko pa tudi ljubka ali vesela, zabavna in žgečkljiva; karibski plesni ritmi s seboj prinesejo slike peščenih plaž s kokosovimi palmami, okuse sladkih tropskih sadežev ter utrip živahnih in veselih mest Latinske Amerike, bolj udarni kitarski rifi pa dajo njihovi glasbi trši, rockovski značaj. Skupina je izjemno simpatična in živahna ter zna vzpostaviti iskren kontakt s publiko. Trenutno so ena najbolj popularnih skupin, ki izvaja latinoameriško glasbo, navdušili pa so tudi Kamničane, saj so temperamentni, duhoviti, optimistični, dobro glasbeno podkovani in energični.


Bossa De Novo
Sobota, 18. avgust

Komorna jazzovska zasedba Bossa De Novo na prefinjen in samosvoj način interpretira brazilsko bossa novo, zmes afrobrazilske glasbene tradicije, sambe in jazza. Ruševine Malega gradu so tokrat nudile intimno vzdušje nežnim, mamljivim in čutnim tonom te očarljive glasbene zvrsti, ki zapelje in poboža s specifično ritmiko in zapletenimi harmonijami.

V sobotnem akustičnem izletu v topel, miren in sproščen brazilski večer smo uživali v prijetnih ritmih in boemskih melodijah pristne bossa nove, pa tudi v obdelavah skladb brazilskih skladateljev, jazz klasik in celo ponarodelih ter jugo rock komadov (Selma skupine Bijelo dugme), prirejenih in interpretiranih na izviren, svojevrsten, »bossa de novo« način te izvrstne in zelo uigrane zasedbe.

Nežen, a šarmanten glas pevca Primoža Viteza te poboža, tolkala in kontrabas ustvarjajo zanimiv ritem, kitara je enkrat romantična, drugič spet bolj temperamentna, strasten saksofon, ki se nekje na poti pridruži raziskovanju brazilske glasbe, zbudi skomine, baladni jazz, ki odzvanja v noč, pa te popolnoma zapelje in navduši. Melodije, včasih melanholične in otožne, včasih bolj razigrane, te premamijo v ležerno pozibavanje in ti slikajo topel veter na plaži, vonj kože, človeško bližino. Glasba skupine Bossa De Novo je zanimiva tudi zato, ker so besedila večinoma v privlačni in mamljivi portugalščini, tista v slovenščini pa so preprosta, čutna in duhovita.

Sobotni večer je bil zahvaljujoč nežni, prijetni in mikavni glasbi skupine Bossa De Novo uživaški in pomirjujoč odmik od vsakdanje naglice in tegob.

Overflow
Nedelja, 19. avgust

Koprivniški punkrockerji so to poletje polno zaposleni, saj pridno koncertirajo po Evropi – igrali so denimo na festivalih Frequency, Exit in Viva La Pola, nekaj koncertov pa so imeli tudi v Sloveniji. V živo odličen bend, ki se na odru počuti kot doma, je neskončno živahen, zelo neposreden in eksploziven, in prav takšen je bil tudi koncert na kamniškem Malem gradu. Sprva malo zadržana publika se je hitro razživela in nalezla veselja in energije, ki je kar prekipevala z odra.

Overflow so face, ki vedno dajo od sebe vse in še več in znajo vzpostaviti povezavo z vsakovrstnim občinstvom. Njihov nastop je dinamičen, glasen in samozavesten, s svojo pozitivno in prodorno glasbo pa popolnoma zavladajo odru. Hitri in energični rifi prehajajo od melodičnih do bolj agresivnih, refreni gredo hitro v uho. Seveda na uro in pol trajajočem koncertu niso manjkali niti največji hiti – Doraaa, Get Away, Wasted, Pičke, ... Overflow so se (ponovno) izkazali kot zelo uigrani, zabavni in samosvoji.

Njihov glasbeni izraz je svež in razgiban, a ostaja zvest pristnemu punkrocku – je udaren, razigran in iskren. S svojo karizmo, neverjetno energičnostjo in predanostjo so navdušili tudi kamniško publiko in na nedeljskem koncertu, tako kot znajo, naredili hud žur. Resnično so dokazali, da so eden najkvalitetnejših punkrock bendov v tem delu Evrope, in ker sami na odru zelo uživajo, smo se noro zabavali tudi pod njim.

Gušti in Polona
Sreda, 22. avgust

Sredin večer sta nam popestrila stara znanca slovenske glasbene scene, dvojec Gušti in Polona, katerima na odru družbo dela še četverica priznanih slovenskih glasbenikov. Njihov nastop je uigran ter izpiljen do potankosti in občasno začinjen z dodatkom spontanosti, glasba pa združuje prvine avtorskega rocka in moderne pop glasbe. S svojim konceptom delovanja, »zapakiranim« v lično in prav nič osladno celoto, so slovenskemu pop rocku vdihnili svežino, kreativnost in eleganco.

Seveda so obiskovalci koncerta dobro uveljavljene zasedbe, ki se je s svojo glasbo, ki diši po svobodnih širjavah, romantičnih sanjah ali pa po mestnem vrvežu, odlično vključila v ambient nočnega Malega gradu, vse to najbrž že vedeli. Precejšen obisk in vsesplošno poznavanje največjih hitov, kot so Mine leto, Vedno zame, Dan D, Makova polja, torej ne presenečata, saj je skupina Gušti in polona znana kot odličen live bend. S komadi, kot so Rio, Ljubljana, Tukaj in zdaj, se naslikajo mestne ulice, vroče poletne plaže in nežna bližina, priredba Moški čaj in Balkanuej pa zaplujeta v bolj rockovsko obarvane vode, ki imajo še vedno pečat urbanega groova.

Ujemanje glasbenikov na odru, funky ritmi in prijetne harmonije, Guštijevi melodični kitarski rifi, zvok klaviatur, Polonin eteričen, zvonek glas in znana besedila, ki se hitro zasidrajo v ušesa – vse to tvori lahkotno in poslušljivo zmes, ki bi jo lahko opisali kot energičen urbani pop. Prijeten in zabaven poletni večer, skratka, je bil tale sredin koncert, in celo dež je vljudno počakal, da so v noč izzveneli zadnji toni.

Vlado Kreslin in Beltinška banda
Petek, 24. avgust

Da je bil koncert slovenske glasbene legende, Vlada Kreslina, vrhunec Kamfesta, potrjujejo tudi številke – 1500 ljudi, mlajših in starejših, je v svoje naročje na petkov večer sprejel malograjski grič. Zbrani smo v znanih, ušesu tako prijetnih melodijah Kreslina, ki koncertira že dobrih 30 let, trenutno pa se mudi na dvodnevni karavani od Goričkega do Pirana, uživali skoraj dve uri in pol.

Kreslinove glasbe ne odlikujejo zgolj melodičnost in z metaforiko bogata besedila, pač pa tudi njegova neposrednost, iskrenost in duhovitost. »Nocoj igramo za vas!« odraža vso predanost, zanos in ljubezen, ki jo ta odličen glasbenik, katerega glasbeni izraz je poetična zmes rocka in ljudske glasbe, utelesi v svojih pesmih in pokloni poslušalcem. Skupaj z Beltinško bando, ki zvestno neguje glasbeno izročilo domačih krajev in da s cimbalami, kontrabasom, harmoniko, violino ... Kreslinovi glasbi pristen prekmurski pečat, je pod Kamniške planine prinesel radost in smeh pa tudi otožnost, ganljivost in seveda svojo nepozabno očarljivost.

Skratka, pripravili so nam pravi žur na prekmurski način, na katerem niso manjkali niti največji hiti: »Od višine se zvrti«, »Namesto koga roža cveti«, ki me zaradi istoimenske knjige Ferija Lainščka vedno spomni na zgodbo dveh ciganskih otrok, ki se soočata z zmešnjavo sodobnega sveta, »Nekega jutra«, nekoliko zbadljive »Vrane« in »Črna kitara« so le nekateri med njimi. Vesela in razigrana ali umirjena in žalostna, a vedno življenjska, topla in domača, pa je ljudska glasba, katere se je Kreslin lotil na svoj prepoznaven način in jo tako približal širšemu krogu občinstva. Pesmima »Marko skače« in »Vsi so venci vejli« smo vsi z veseljem pripeli zraven. Po bučnem aplavzu se je zasedba morala vrniti na oder – z uglasbitvijo Prešernove »O, Vrba«, praktično ponarodelo »Je v Šiški še kaj odprtega« in zabavljivo »Daj mi Micka, peneze nazaj« se je koncert zaključil – in najbrž mi ni potrebno poudarjati, da je Kreslin do konca navdušil obiskovalce Kamfesta.

Orlek
Sobota, 25. avgust

Zadnji dan letošnjega Kamfesta pa je na odru kraljevala povsod zelo priljubljena zasavska skupina Orlek. In s »povsod« res mislim povsod – navduševali so že publiko od Pakistana do New Yorka, za svoje delovanje pa pobrali kar nekaj glasbenih nagrad, med drugim Zlatega petelina. Svojo glasbo so sami poimenovali folk punk polka rock, lahko pa bi ji rekli tudi etno rock'n'roll – kitarske ter bas in ritem sekcije se ne bi sramoval noben hard rock bend, »filmski« pihalci in neverjetno energični harmonikar pa so značilni »elementi« glasbene tradicije Zagorja.

Glasba veseljaških Orlekov je samosvoja in pozitivna; kljub temu, da se besedila včasih dotaknejo tudi socialnih problemov in družbeno-kritičnih vsebin, na primer v pesmi Če si brezposeln ali v rudarski žalostinki Adijo, knapi, Orleki na življenje gledajo s svetle, optimistične in predvsem vesele plati. Poskočne polke in melodične balade, resne pa bolj humorne in žgečkljive pesmi, vse to živahni in duhoviti Zasavci vključijo v svoj koncertni rock'n'roll repertoar in ga začinijo z ritmičnimi ska punk ali narodno-zabavnimi vložki in udarnimi kitarskimi rifi.

Na sobotnem koncertu smo se z Orleki podali na glasbeni izlet po različnih slovenskih pokrajinah in uživali v njihovih največjih hitih; med drugim smo obiskali Mesto prihodnosti, Trbovlje, se povzpeli Na Kum in ugotovili, kakšna pijača je »bunkovc«. Prisluhnili smo dogodivščinam Henrika in Rozike ter si pričarali nekaj ciganskega vzdušja s komadom Pišta Bači. Manjkala nista niti polka-punk Osmi dan in ultimativna žurerska Na Golici, ki obvezno pritiče vsaki veselici, tudi te v izvedbi Orlekov, tokrat za končno evforijo.

Odličen odrski nastop in pristen stik s publiko, profesionalnost in energičnost, velika mera humorja in predanosti, vse to odlikuje zasedbo, ki je bila čudovit zaključek Kamfesta 2007. Vse te lastnosti pa bi lahko pripisali tudi ostalim, enkratno izbranim skupinam, ki so v sklopu festivala poživile in popestrile utrip Kamnika.

Tjaša Petročnik

Ostala vsebina na tej strani: